Glej tudi: Uvod | Kdaj srečamo nekoga primernega | Podoba iskanega partnerja v horoskopu | Horoskop prvega srečanja | Sinastrija | Kompozit | Kombin

Kdaj srečamo nekoga primernegaš

 ljubezni tudi po združitvi ostala ravno tako tuja, kot sta si bila pred tem. Včasih se sramujeta en pred drugim, včasih se iz tega, potem ko je minila iluzija, izjalovi celo sovraštvo, ker občutita tujost še toliko bolj jasno. Seveda lahko to tujost premagata tako, da gledata na svoj odnos,  ki temelji zgolj na intimnosti brez ljubezni, kot neke vrste interesne skupnosti. V tem primeru obstaja bojazen, kakor tudi hrepenenje po bližini ter želja, da postaneta enota, pri čemer trajno bližina ni pomembna.

Nekritični intimni stiki lahko sicer nekaj časa zadovoljijo ego in nekoga okrepijo pri občutku lastne vrednosti, vendar pa dolgoročno taki odnosi – in to ljudje tudi sami priznavajo – oslabijo človeka, ker ga to vodi v izolacijo in do občutka obupa. Na nek način nato poskuša psiha doseči stanje stabilnosti in harmonije. Rezultat truda psihe je, da povzroča krizo, na primer tako, da se zaljubi v intimnega partnerja, ki ga obožuje. Pri tem resnično meni, da je zaljubljen in želja po bližini postane večja, kakor pa strah pred zaupnosti. Pomembno je jasno ločevati med seksualno intimnostjo in resnične bližine. Veliko oseb si želijo le prvo in zamenjajo obe stvari. Intimnost pomeni stanje zaupnosti z drugim, kakor tudi znanje o globlji naravi drugega, kar pa lahko seveda ugotovimo šele tedaj, ko smo z nekom dalj časa skupaj in pod pogojem, da se ta človek odpre.

 Odnosi včasih in danes

Včasih je bilo mnenje, da trajajo odnosi, dokler "jih smrt loči" - kar pa je dandanes le še izjemoma zaslediti. Vedno manj ljudi vidijo smisel v tem, da bi preživeli celo življenje z enim in istim partnerjem. Vendar imajo besede " živela sta srečna do konca svojih dni" še danes določen čar. Večina izhaja od tega, da odnosi trajajo le nekaj let, ker se partnerji različno razvijajo, zaradi tega je bolje se pravočasno raziti. Z ločevanjem zveze je običajno povezana z veliko bolečino in je posebno težko, če žrtvujemo zaradi partnerja kariero, identiteto ali celo svojo mladost, še bolj pa, če so med to zvezo nastali otroci. Te težave so še vedno obstoječe in jih lahko opazimo v tradicionalni heteroseksualni vezi, ker ima vsak partner vnaprej določeno igro vlog, ki pa ne podpira ravno ženske.

Zanimivo je v tem kontekstu raziskovanje o povezanosti med zakonskim stanom in zadovoljstvom Jesse Bernarda, ki je ugotovil, da so neporočene ženske in poročeni moški najbolj srečni, tem so sledili neporočeni moški. Na zadnjem mestu pa so pristale poročene ženske. To je pa ravno tako videti, kot da je poroka stanje, ki je bolj primerno za moške kot za ženske.

Resnično pa je možno opaziti, da so se v zadnjih letih močno spremenile tradicionalne porazdelitve vlog v mnogih heteroseksualnih odnosih. Ženske so prevzele princip sonca (v astrologiji znamenje očeta in simbol vitalnosti) in Marsa (energijo moškega), moški so temu sledili in prevzeli njihove lastnosti lune (simbol za občutljivost, ženskost) in Venere (ljubezen in harmonija).

Zato lahko krivimo žensko gibanje, ki je naravnala ženske feministično, vendar pa jim to ni prineslo prednosti. Konvencionalna porazdelitev vlog je lahko za določene ljudi nekaj časa dobra, posebno, če nimajo še otrok, dejstvo pa, da zaslužijo ženske na splošno manj kot moški, jih pripelje spet nazaj k štedilniku in k prevzemu odgovornosti za vzgojo otrok. Veliko žensk si želijo biti tudi pri otrocih, dokler so še majhni, medtem ko družba za tiste, ki se želijo kaj drugega, nima nobene druge pametne ponudbe.

Morda je tudi dvomljivo to, da si zakonski par porazdeli skrb za otroka, pogosto se večinoma tudi ne more privoščiti drago otroško oskrbo, sploh če pomislimo na spremembe glede časovnega reda v službah in spornih časov za oskrbovanje otrok v šolah in vrtcih, saj nimajo vsi možnost prevzem začasnega varstva babic ali dedkov in dejstvom, da je otrok tako rekoč ravno v razvojnem obdobju preveč sam, kar pa pogojuje še druge slabe družbene pojave.

Nekoč sem se o tem se pogovarjala z vodjo vrtca v tujini, ki mi je pojasnila, da imam sicer prav, vendar je veliko staršev, ki to izkoristijo. Možno, a se mi je zdela ta izjava preveč posplošena. Poleg tega mi ženske vedno več poročajo, da so počutijo karierno zapostavljene kot mamice, v najhujših primerih pristanejo po porodniškem dopust na cesti in se potem mučijo z pisanjem ponudb in neštetih zavrnitvah. "Ja veste, otrok je lahko bolan, kaj pa potemž" ali pa, če še nima otrok "Veste, lahko bi postali noseči , kaj bom pa potem ... " in tako dalje. To ravno tako zveni, kot da bi bila nosečnost bolezen, ali kakož

Torej imamo hud družbeni problem, ki se je začel razvijati s feminističnim gibanjem, prinesel preobrazbo v tradicionalnih odnosih, spremembe prevzemu odgovornosti, pojav in iskanje novih vrednot. Temu pa nasproti v večini deželah ne sledijo uradi v taki meri, da bi se prilagodili temu novemu stanju in ravno tako ne družba, ki je še vedno tradicionalno oblikovana. Da ne omenjam ogroženost obstoja družbe ponekod zaradi vedno večje odločitve k samskemu načinu življenja, če se bo tako stanje nadaljevalo.

Kakorkoli že, smo v novem obdobju, kjer razpadajo stare partnerske in življenjske oblike, ne da bi se razvile nove oblike. Pod katerem trpi najbolj mlada generacija, ki se počuti brez korenin, na drugi strani pa dobijo tako drug vzor odnosov, kar pogojuje nadaljevanje današnjega stanja razvoja družbe.

Uporabljeni viri: Izjave avtorjev Monike Riegler, Banzhafa, B. Kirbyja in Janeyja Stubbsa