Kaj resnično veste o astrologiji?

Število obiskovalcev:

» Kaj je to, kar imenujemo ljubezen?

Veliko je že bilo napisano o njej. V vsaki reviji in sodobni literaturi beremo o njej in zdi se, da je vseeno nobeden ne razume. Ljubezen je polno nasprotij – vedno znova je navdušila glasbenike, pisatelje in pesnike. V njenem blišču je pa vseeno nekaj čisto navadnega, nekaj elementarnega, kar spada k vsakdanjemu življenju. Otrok, ki ne doživi ljubezni, se ne more razviti. Brez ljubezni ne moremo preživeti. Ljubezen je močna gonilna sila življenja. Če smo si odkriti, predstavlja ravno tisto, zaradi česar se nam zdi življenje vredno živeti.  Pogosto je moč opaziti, da vidijo ravno tiste osebe s težavami v odnosih probleme pri drugih in ne pri sebi. Ta način ravnanja s težavami je zelo razširjeno in seveda tudi zelo udoben način reševanja problemov, ker si tako prihrani oseba razumevanje, da so si izbrali ravno take partnerje, ki odgovarja njihovim potrebam in ki predstavljajo njihove ne-izživele vidike lastne osebnosti. Pri tem ponuja astrologija okvir, pri katerem je možno spoznati smisel takega početja. Če študiramo natalno karto, lahko spoznamo vzorec, ki temelji na našem življenju. S tem dobimo orodje v roke, da lahko nekaj ukrepamo v smer nam bolj prijetnih in harmoničnih odnosih. Astrologija lahko pojasni, kateri motivi so bili vzrok, da smo se spustili v odnos z določeno osebo. Pri tem daje natalna karta in tranziti opis, kako doživljamo odnos, ter – pod pogojem, da smo do sebe odkriti – spoznanje, kaj pravzaprav lahko pričakujemo in na kaj lahko upamo in kakšen namen ima določeno partnerstvo.

In ne pozabi zdaj: poljub je le poljub in vzdih ostane le vzdih. Velja le tisto, kar drži od prej, ko čas beži naprej. "iz filma Casablanca"

» Zaljubljenost

V zahodnem kulturnem krogu se po navadi začne ljubezenski odnos s tem, da se dva zaljubita. Iz astrološkega vidika se srečata Venera in Mars, pri katerem lahko igrajo tudi zunanji planeti vlogo. Torej gre za fizikalni vidik ljubezni – za princip »privlačiš me« ali »odvraten si mi«. Gre tudi zato, kako se najdeta dve osebi, da potem iz tega nastane partnerstvo. Ta fizikalna in tudi kemična privlačnost, ki, kakor je znano iz znanosti, povzroči določeno kemično reakcijo v naših telesih, sta torej dve glavni elementarni sili, ki sta tako močni, da lahko spravita dva človeka skupaj, ki sta si popolnoma različna. Seveda se naučimo z leti, kako postanemo bolj stanovitni, posebej v določenih »delikatnih« situacijah, in vemo, da lahko uporabimo to fizikalnost tudi na drugih področjih.

Biti zaljubljen pomeni pred vsem, da projiciramo del naše podzavesti na nekoga drugega. Ta druga oseba pa odseva to lastnost za nas na zelo zapeljiv način. Tako ni čudno, da se veselimo ponovnega srečanja s partnerjem; radi bi vse izvedeli od nje ali njega – samo še ta oseba nas zanima - in zdi se, kot da ne obstaja nič drugega na tem svetu kot naša ljubezen. Morda ljubimo ravno te poteze, ki jih delimo s to osebo in ima zato poseben čar, ker odkrijemo nekatere skupne izhodiščne točke. Največje veselje pa prestavlja spoznanje nekaterih lastnosti pri partnerju, ki jih sami zelo cenimo. To je tako, kot da bi pogledali v ogledalo, ki nam pokaže pozitivno in laskavo sliko. V tem trenutku se človek počuti izpolnjen in kot celota, ker je postal z drugim celota – in bolečina izolacije in osamljenosti izgine. Čutimo ljubezen za vse življenje, za vse ljudi in vse se nam naenkrat zdi neznansko lepo. Četudi se bi nam zdel svet prej siv in turoben, je sedaj v lesketajočih barvah.  

Najbolje je opisal ljubezen Erich Fromm:

Če se dva ljubita, ki sta si bila tuja – tako kot smo si pač vsi – dopustita, da se podre stena med njima, če se počutita tesno povezana, če se počutita kot enota, potem je ta trenutek enotnosti eden najbolj srečnih, poživljajočih izkušenj v življenju. Posebno lepo in prekrasno je to za človeka, ki je bil do sedaj osamljen, izoliran in ki je živel brez ljubezni. Nekateri ljudje postanejo odvisni od teh občutkov in nato ne uspejo vzdrževali odnos preko daljšega obdobja. Prva faza navdušenja nas lahko sicer tudi potem, ko ugotovimo, da ta druga oseba sploh ni primerna za nas, pritegne za nekaj ur, vendar nato nenadno dopušča, da se ponovno vrnemo k resnici, kar pa lahko traja tudi več let. A pripomniti je treba, da ne glede koliko časa traja nek odnos v posamičnem primeru, je na začetku vsakega takega odnosa vedno prisotno navdušenje.

Ta zaljubljenost ima določene poteze norosti. Lahko jo smatramo kot neke vrste duhovnega izrednega stanja, pri katerem zapuščamo nivo vsakdanja in prispemo na višji nivo, kjer so telo in naši občutki nenavadno dovzetni za razne minimalne utrinke. Razlika med norost in zaljubljenost je konec koncev samo odvisna od obsega posledic. Pravzaprav pokažeta zaljubljenost in norost samo želja po enotnosti. Pri tem zamenjajo nekateri začetno očaranost že s pravo in trajno ljubezen. Večkrat ta čar ni nič drugega kot veselje nad tem, da so premagali stanje samote in izolacije. Verjetno se tudi nihče ne bi spuščal v tako tvegano operacijo z vso ranljivostjo, s katero se pokažemo ali bolečino, ki bi ji morda sledila, če ne bi občutek zaljubljenosti vsega tega odtehtal.

 » Čas, ko mine zaljubljenost, je pomemben

Odnosi, do katerih smo se odločili z razumom, se nas čustveno manj dotaknejo kot tisti, pri katerih so vplivali občutki ali srce. Vendar je pri zaljubljenosti značilno, da nas vleče neka sila, ki jo ni moč opisati bolj natančno, k zvezi z določeno osebo. Te vrste odnose imajo lastne zakonitosti, lasten ritem, razlog in lastno modrost, četudi to na prvi pogled ni mogoče prepoznati. Kritičen moment nastane v odnosu potem, ko stanje zaljubljenost ni več nosilna moč odnosa, ko gre zato, da ugotovimo ali obstaja osnova za trajnost naše ljubezni. Na tej točki se umaknemo nezavedajoč od svoje projekcije, ki je sestavljena iz naših delov in jih zato pripisujemo partnerju, na kar začnemo opazovati partnerja bolj trezno in ga vidimo v bolj svetli luči. Seveda se lahko zgodi, da se prebudimo šele čez nekaj let. Če menimo, da je zveza prava za nas, je vsaka zveza povezana s tem, do katere mere se sami maramo in sprejemamo. Če si določene poteze pri sebi ne priznavamo ali celo zanikamo, bomo naleteli vedno na take partnerje, ki so za nas neprimerni ali ki izzivajo s svojim vedenjem ravno tiste lastnosti v nas, ki jih morda zanikamo ali ne poznamo ali jih potiskamo v ozadje. Tak odnos nudi edinstveno priliko, da pridejo te značilnosti značaja do izraza. Jasno, da to povzroča bolečine in težave. V tem primeru je naša naloga, da razmišljamo o njih in da se z njimi soočamo, ker je to ednina pot do spoznanja samega sebe, poleg tega pa nudi bolečina priliko, da razumemo namen in smisel take zveze, kar je zelo pomembno. Če tega človek ne naredi, se proces nadaljuje in vedno znova ponavlja, dokler ne doseže stanja, ko je prisiljeni razmišljati o tem.

Za nekatere je seveda lažje zopet načenjati nov odnos. Kdor ima v horoskopu aspekte med Venero ali Marsom in zunanjimi planeti (Uran, Neptun ali Pluto), ima na splošno določene potrebe in pričakovanja, ki jih sam sebi le težko priznava in zadovolji. Ti aspekte k zunanjim planetom pomenijo običajno vzorec odnosa, pri katerem ima človek občutek, da se dogodke razvijajo, ne da bi imel kaj zraven ali pa, da se mu vedno eno in isto zgodi. Problem je v prvi vrsti v tem, da si mora biti na jasnem o svojih prepričanjih in pričakovanjih in to partnerju tudi jasno povedati. Večina predpostavlja, da so jim drugi podobni, kar pa ne drži. Stvar, ki nam pojasni astrologija, je to, da spoznamo, da imajo ljudje raznovrstne izkušnje in da je treba o tem komunicirati. Pri tem se je treba tudi izogibati predpostavljanju, da je vse jasno, ali da je - misleč na lastne slabe pretekle izkušnje - nova oseba ravno tako, kot oseba v zadnjem odnosu, kar je povsem neopravičeno do novega partnerja, že iz samega vidika, da je vsak človek unikaten. Ravno tako ni priporočljivo se izogibati konfrontacij, ker bi na primer bile pretekle izkušnje za tega ali onega neprijetne narave. Zadnje ljudje počnejo, ker se bojijo izgubiti zaupanje osebe, ki jim je všeč, ali celo, da bodo izgubili njihovo ljubezen ali pa, da se bo odnos zaradi tega skrhal. Tako mišljenje je napačno, kajti po eni strani to pokaže, da niste odprti ali pripravljeni za odprt odnos, kar pa je osnova za dober odnos, drugič pa vam dela preglavica pomanjkljiva samozavest. Poleg tega pa prekrivanje izkušenj za hrbtom vašega partnerja, ne nudi možnosti, da bi spoznali način odziva vašega novega partnerja, s tem pa si tudi zapirate pot, da bi ga bolje spoznali. Taka projekcija nudi pojasnitev lastne osebnosti in potreb, ter možnost, da to popravimo.

» Kdaj srečamo nekoga primernega?

Če srečamo nekoga, s katerim bi želeli začeti odnos, pomeni, da smo znotraj pripravljeni za ta korak. Čudno je, da se tako srečanje zgodi večkrat ravno tedaj, ko je človek že opustil iskanje po partnerju in ker je ravno prišel do zaključka, da je v bistvu sam popolnoma srečen in s seboj zadovoljen. Večinoma je opaziti, da oseba, ki obupano išče odnos, prevali vse pomanjkljivosti njenega življenja na osamljenost, ne da bi pri tem kaj pri sebi spremenila. Odnos, ki se začne pa pod takim pogojem, bi lahko bila skovana na veliko predpostavk iluzije. Notranja pripravljenost k spuščanju v odnos opisujejo tranziti, progresije in kazalci določenih prirojenih lastnosti v osebnem horoskopu. V horoskopu lahko v celoti spoznamo na podlagi klasičnih planetov ljubezni, Venera in  Marsa, s kakšnim motivom nekdo začne zvezo. Zanimivo je, da pokažejo zunanji tranziti ob času srečanju, kakšno bo partnerstvo in jo ti spremljajo vse skozi.

Še en vidik je treba omeniti – intimne odnose, ki povzročajo za trenutek občutek enotnosti, vendar pa si bosta ti dve osebi brez ljubezni tudi po »združitvi« ostala ravno tako tuja, kot sta si bila pred tem. Včasih se sramujeta en pred drugim, včasih se iz tega, potem ko je minila iluzija, izjalovi celo sovraštvo, ker občutita tujost še toliko bolj jasno. Seveda lahko to »tujost« premagata tako, da gledata na svoj odnos,  ki temelji zgolj na intimnosti brez ljubezni, kot neke vrste »interesne skupnosti«. V tem primeru obstaja bojazen, kakor tudi hrepenenje po bližini ter želja, da postaneta enota, pri čemer trajno bližina ni pomembna.

Nekritični intimni stiki lahko sicer nekaj časa zadovoljijo ego in nekoga okrepijo pri občutku lastne vrednosti, vendar pa dolgoročno taki odnosi – in to ljudje tudi sami priznavajo – oslabijo človeka, ker ga to vodi v izolacijo in do občutka obupa. Na nek način nato poskuša psiha doseči stanje stabilnosti in harmonije. Rezultat truda psihe je, da povzroča krizo, na primer tako, da se zaljubi v intimnega partnerja, ki ga obožuje. Pri tem resnično meni, da je zaljubljen in želja po bližini postane večja, kakor pa strah pred zaupnosti. Pomembno je jasno ločevati med seksualno intimnostjo in resnične bližine. Veliko oseb si želijo le prvo in zamenjajo obe stvari. Intimnost pomeni stanje zaupnosti z drugim, kakor tudi znanje o globlji naravi drugega, kar pa lahko seveda ugotovimo šele tedaj, ko smo z nekom dalj časa skupaj in pod pogojem, da se ta človek odpre.

» Odnosi včasih in danes

Včasih je bilo mnenje, da trajajo odnosi, dokler "jih smrt loči" - kar pa je dandanes le še izjemoma zaslediti. Vedno manj ljudi vidijo smisel v tem, da bi preživeli celo življenje z enim in istim partnerjem. Vendar imajo besede … »in živela sta srečna do konca svojih dni.« še danes določen čar. Večina izhaja od tega, da odnosi trajajo le nekaj let, ker se partnerji različno razvijajo, zaradi tega je bolje se pravočasno raziti. Z ločevanjem zveze je običajno povezana z veliko bolečino in je posebno težko, če žrtvujemo zaradi partnerja kariero, identiteto ali celo svojo mladost, še bolj pa, če so med to zvezo nastali otroci. Te težave so še vedno obstoječe in jih lahko opazimo v tradicionalni heteroseksualni vezi, ker ima vsak partner vnaprej določeno igro vlog, ki pa ne podpira ravno ženske.

Zanimivo je v tem kontekstu raziskovanje o povezanosti med zakonskim stanom in zadovoljstvom Jesse Bernarda, ki je ugotovil, da so neporočene ženske in poročeni moški najbolj srečni, tem so sledili neporočeni moški. Na zadnjem mestu pa so pristale poročene ženske. To je pa ravno tako videti, kot da je poroka stanje, ki je bolj primerno za moške kot za ženske.

Resnično pa je možno opaziti, da so se v zadnjih letih močno spremenile tradicionalne porazdelitve vlog v mnogih heteroseksualnih odnosih. Ženske so prevzele princip sonca (v astrologiji znamenje očeta in simbol vitalnosti) in Marsa (energijo moškega), moški so temu sledili in prevzeli njihove lastnosti lune (simbol za občutljivost, ženskost) in Venere (ljubezen in harmonija).

Zato lahko krivimo žensko gibanje, ki je naravnala ženske feministično, vendar pa jim to ni prineslo prednosti. Konvencionalna porazdelitev vlog je lahko za določene ljudi nekaj časa dobra, posebno, če nimajo še otrok, dejstvo pa, da zaslužijo ženske na splošno manj kot moški, jih pripelje spet nazaj k štedilniku in k prevzemu odgovornosti za vzgojo otrok. Veliko žensk si želijo biti tudi pri otrocih, dokler so še majhni, medtem ko družba za tiste, ki se želijo kaj drugega, nima nobene druge pametne ponudbe.

Morda je tudi dvomljivo to, da si zakonski par porazdeli skrb za otroka, pogosto se večinoma tudi ne more privoščiti drago otroško oskrbo, sploh če pomislimo na spremembe glede časovnega reda v službah in spornih časov za oskrbovanje otrok v šolah in vrtcih, saj nimajo vsi možnost prevzem začasnega varstva babic ali dedkov in dejstvom, da je otrok tako rekoč ravno v razvojnem obdobju preveč sam, kar pa pogojuje še druge slabe družbene pojave.

Nekoč sem se o tem se pogovarjala z vodjo vrtca v tujini, ki mi je pojasnila, da imam sicer prav, vendar je veliko staršev, ki to izkoristijo. Možno, a se mi je zdela ta izjava preveč posplošena. Poleg tega mi ženske vedno več poročajo, da so počutijo karierno zapostavljene kot mamice, v najhujših primerih pristanejo po porodniškem dopust na cesti in se potem mučijo z pisanjem ponudb in neštetih zavrnitvah. »Ja veste, otrok je lahko bolan, kaj pa potem …« ali pa, če še nima otrok "Veste, lahko bi postali noseči , kaj bom pa potem ... " in tako dalje. To ravno tako zveni, kot da bi bila nosečnost bolezen, ali kako?

Torej imamo hud družbeni problem, ki se je začel razvijati s feminističnim gibanjem, prinesel preobrazbo v tradicionalnih odnosih, spremembe prevzemu odgovornosti, pojav in iskanje novih vrednot. Temu pa nasproti v večini deželah ne sledijo uradi v taki meri, da bi se prilagodili temu novemu stanju in ravno tako ne družba, ki je še vedno tradicionalno oblikovana. Da ne omenjam ogroženost obstoja družbe ponekod zaradi vedno večje odločitve k samskemu načinu življenja, če se bo tako stanje nadaljevalo.

Kakorkoli že, smo v novem obdobju, kjer razpadajo stare partnerske in življenjske oblike, ne da bi se razvile nove oblike. Pod katerem trpi najbolj mlada generacija, ki se počuti brez korenin, na drugi strani pa dobijo tako drug vzor odnosov, kar pogojuje nadaljevanje današnjega stanja razvoja družbe.

Uporabljeni viri: Izjave avtorjev Monike Riegler, Banzhafa, B. Kirbyja in Janeyja Stubbsa

» Nadaljnje branje

2) Podoba iskanega partnerja v horoskopu

3) Horoskop prvega srečanja

4) Sinastrija

5) Kompozit

6) Kombin