Kako je lahko neverjetna mešanica prepričanj, ki sestavljajo astrološki nauk,
preživela in cvetela vse do današnjih dni? To je pomembno vprašanje, na
katerega so odkritja psihologije šele začela odgovarjati. Nam, sodobnim
ljudem, ki »vemo«, kako deluje vesolje, je zunanji svet težko videti z
neobremenjenimi očmi. Kaldejski svečeniki ga pred pet tisoč leti gotovo niso
videli na enak način. Ko so plezali na vrh svojih opazovalnih stolpov, se jim
je zdelo, da so zvezde na dosegu njihovih iztegnjenih rok. Za njih so zvezde
imele voljo, občutke in vsaka svojo osebnost.
Psihologi so nam pokazali, da otroci s svojo naivnostjo in nevednostjo svet
doživljajo na način, ki je bližji kaldejskemu, kot našemu. Za otroke sta sonce
in luna živa in imata zavest. Švicarski psiholog Piaget je med svojo raziskavo
izprašal stotine otrok. Do določene starosti so bili odgovori, ki jih je
dobil, vedno enaki. Šestletnega Jacquesa so vprašali o soncu:
»Se premika? «
»Da. Ko hodimo, nam sledi. Ko se obrnemo, se obrne.«
»Zakaj se premika?«
»Zato, ker hodi, ko mi hodimo.«
»Zakaj hodi?«
»Da bi slišal, kaj pravimo.«
»Je živo?«
»Seveda je živo! Sicer nam ne bi moglo slediti; ne bi moglo sijati.« (1)
In še odgovori osemletnega Michela, ki so ga vprašali o luni:
»Ali lahko Luna naredi, kar hoče? «
»Da, ko hodimo, nam sledi. «
»Ali ti sledi ali stoji na mestu? «
»Sledi mi. Ustavi se, če se jaz ustavim. «
»Če hodim tudi jaz, komu bo sledila? «
»Meni. «
»Komu? «
»Tebi.«
»Misliš, da sledi vsakomur? «
»Da. «
»Je lahko vsepovsod istočasno? «
»Da. « (2)
Optična iluzija, da je sploh ne opazijo, pomeni za Jacquesa in Michela, da
imata sonce in luna osebnost oziroma lastno voljo. Otroku se zdi nebo tako
blizu, da verjame, da je zvezdo mogoče ujeti z lasom.
Citat iz Williama Jamesa je za to dober primer:
»Bil je prepričan, da je sonce ognjena krogla. Najprej je mislil, da imam nebo
več sonc, eno sonce za vsak dan. Ni mogel razumeti, kako lahko vzhaja in
zahaja. Nekega večera je slučajno videl dečke, ki so metali v zrak goreče
krogle iz vrvice, prepojene z oljem. Po tem je bil prepričan, da je nekdo na
isti način vrgel gor sonce. Toda kdo ima takšno moč? Domišljal si je, da se
mora nekje za hribi skrivati velik in močan mož. (Otrok je živel v San
Franciscu). Sonce je bilo ognjena krogla, ki jo je uporabljal za igračo;
zabaval se je tako, da jo je vsako jutro vrgel visoko na nebo, vsak večer pa
jo je spet ujel. Domišljal si je, da bog (veliki močni mož) prižiga tudi
zvezde za svojo osebno rabo, tako kot mi plinske svetilke.«
Takšne otročje predstave so zelo blizu tistim, ki so jih imeli prvi opazovalci
neba. Stari Egipčani so na primer mislili, da so zvezde stalnice luči, obešene
na nebesni obok, ali pa jih nosijo drugi bogovi. Planeti potujejo v svojih
čolnih po kanalu, ki izvira na mlečni cesti, nebeškem dvojčku Nila. Blizu
petnajstega vsakega meseca lunarnega boga napade divja svinja in ga štirinajst
dni žre, potem pa se bog ponovno rodi. Včasih ga svinja pogoltne celega in
povzroči lunin mrk; včasih kača pogoltne sonce in nastane sončni mrk.
Otroci se postopoma odvadijo zaupati videzu in si prek stikov z odraslimi
izoblikujejo natančno podobo o svetu. Pri tem imajo korist od nakopičenega
znanja človeštva. Toda ali ni imel Kaldejec dobrih razlogov za svojo razlago
sveta? Vsak dan je bilo videti, da sonce, ko prečka modro nebesno kupolo,
sledi svoji poti, vsak večer umre in se ponovno rodi; kako lahko večno sije,
če nima božanskega bistva? Luna se na videz tanjša in tanjša, potem pa spet
raste iz nič. Za zvezde, ki so se jim bleščale v meglici na robu obzorja, se
jim je zdelo, kot da mežikajo.
