Kako je lahko neverjetna mešanica prepričanj, ki sestavljajo astrološki nauk, preživela in cvetela vse do današnjih dniš To je pomembno vprašanje, na katerega so odkritja psihologije šele začela odgovarjati. Nam, sodobnim ljudem, ki »vemo«, kako deluje vesolje, je zunanji svet težko videti z neobremenjenimi očmi. Kaldejski svečeniki ga pred pet tisoč leti gotovo niso videli na enak način. Ko so plezali na vrh svojih opazovalnih stolpov, se jim je zdelo, da so zvezde na dosegu njihovih iztegnjenih rok. Za njih so zvezde imele voljo, občutke in vsaka svojo osebnost.

 

Psihologi so nam pokazali, da otroci s svojo naivnostjo in nevednostjo svet doživljajo na način, ki je bližji kaldejskemu, kot našemu. Za otroke sta sonce in luna živa in imata zavest. Švicarski psiholog Piaget je med svojo raziskavo izprašal stotine otrok. Do določene starosti so bili odgovori, ki jih je dobil, vedno enaki. Šestletnega Jacquesa so vprašali o soncu:

 

»Se premikaš «

»Da. Ko hodimo, nam sledi. Ko se obrnemo, se obrne.«

»Zakaj se premikaš«

»Zato, ker hodi, ko mi hodimo.«

»Zakaj hodiš«

»Da bi slišal, kaj pravimo.«

»Je živoš«

»Seveda je živo! Sicer nam ne bi moglo slediti; ne bi moglo sijati.« (1)

 

In še odgovori osemletnega Michela, ki so ga vprašali o luni:

 

»Ali lahko Luna naredi, kar hočeš «

»Da, ko hodimo, nam sledi. «

»Ali ti sledi ali stoji na mestuš «

»Sledi mi. Ustavi se, če se jaz ustavim. «

»Če hodim tudi jaz, komu bo sledilaš «

»Meni. «

»Komuš «

»Tebi.«

»Misliš, da sledi vsakomurš «

»Da. «

»Je lahko vsepovsod istočasnoš «

»Da. « (2)

 

Optična iluzija, da je sploh ne opazijo, pomeni za Jacquesa in Michela, da imata sonce in luna osebnost oziroma lastno voljo. Otroku se zdi nebo tako blizu, da verjame, da je zvezdo mogoče ujeti z lasom.

 

Citat iz Williama Jamesa je za to dober primer:

»Bil je prepričan, da je sonce ognjena krogla. Najprej je mislil, da imam nebo več sonc, eno sonce za vsak dan. Ni mogel razumeti, kako lahko vzhaja in zahaja. Nekega večera je slučajno videl dečke, ki so metali v zrak goreče krogle iz vrvice, prepojene z oljem. Po tem je bil prepričan, da je nekdo na isti način vrgel gor sonce. Toda kdo ima takšno močš Domišljal si je, da se mora nekje za hribi skrivati velik in močan mož. (Otrok je živel v San Franciscu). Sonce je bilo ognjena krogla, ki jo je uporabljal za igračo; zabaval se je tako, da jo je vsako jutro vrgel visoko na nebo, vsak večer pa jo je spet ujel. Domišljal si je, da bog (veliki močni mož) prižiga tudi zvezde za svojo osebno rabo, tako kot mi plinske svetilke.«

 

Takšne otročje predstave so zelo blizu tistim, ki so jih imeli prvi opazovalci neba. Stari Egipčani so na primer mislili, da so zvezde stalnice luči, obešene na nebesni obok, ali pa jih nosijo drugi bogovi. Planeti potujejo v svojih čolnih po kanalu, ki izvira na mlečni cesti, nebeškem dvojčku Nila. Blizu petnajstega vsakega meseca lunarnega boga napade divja svinja in ga štirinajst dni žre, potem pa se bog ponovno rodi. Včasih ga svinja pogoltne celega in povzroči lunin mrk; včasih kača pogoltne sonce in nastane sončni mrk.

 

Otroci se postopoma odvadijo zaupati videzu in si prek stikov z odraslimi izoblikujejo natančno podobo o svetu. Pri tem imajo korist od nakopičenega znanja človeštva. Toda ali ni imel Kaldejec dobrih razlogov za svojo razlago svetaš Vsak dan je bilo videti, da sonce, ko prečka modro nebesno kupolo, sledi svoji poti, vsak večer umre in se ponovno rodi; kako lahko večno sije, če nima božanskega bistvaš Luna se na videz tanjša in tanjša, potem pa spet raste iz nič. Za zvezde, ki so se jim bleščale v meglici na robu obzorja, se jim je zdelo, kot da mežikajo.

Naslednja tema >>>  Astrologija in poskus definicije