O ozvezdju

Najstarejši opis ozvezdij, kot jih poznamo danes, je prinesel didaktični ep. Pojavi (lat. naslov Phaenomena et prognostica), ki ga je okoli leta 270 pred našim štetjem napisal Arar, grški pesnik v dobi Aleksandrije. V epu je zbral znanstveno gradivo opazovanj o zvezdnem nebu, poživljeno z zanimivimi zgodbami iz grškega bajeslovja. V 1154 heksametrih je pojasnil, da so omenjena ozvezdja "naredili" opazovalci neba že davno pred njim. V svojem epu se Arat v glavnem naslanja na delo matematika in astronoma Evdoksa iz Knida ( 4. stol. pr. n. št.). 

Ozvezdja, ki jih je opisal Arat, so najbrž nastala tisoče let pred njim. Verjetno so jih ustvarili astronomi, ki so živeli na rodovitni zemlji med rekama Evfrat in Tigris (Mezopotamija), ker je mnogo stoletij prej cvetela stara civilizacija. Aratu in grškim astronomom tistega časa pa se moramo zahvaliti tako za imena, ter podobe in oblike večine nam znanih ozvezdij, kot tudi za večino zgodb o njih. Za grško mladino tistega časa je bilo zvezdno nebo najbrž edina slikanica. Iz nje so se učili spoznavati ozvezdja. O njih so poslušali zgodbe, kot na primer o Perzeju, ki leti na hrbtu krilatega konja Pegasa z Meduzino glavo v torbi prek neba, da bi rešil Andromedo, o Orionu, največjem lovcu starih časov, ki se je hvalil, da ga ne more ubiti ali raniti nobena žival, na koncu pa ga je ubil droben škorpijon, o ošabni kraljici Kasiopeji, ki je bila tako zelo na svojo lepoto, da se je proglasila za najlepšo, celo lepšo od deklic iz spremstva boga Pozejdona. Zato je bila kaznovana - postavili so jo na nebo, da se kar naprej v kraljevem prestolu vrti okrog Severnice in je vsako noč enkrat obrnjena na glavo in močno se ga mora oklepati, da ne pade z njega in se obdrži pri življenju.

V epu so razen starogrških mitov o zvezdah in ozvezdjih navedene tudi nekatere najlepše, najbolj znane zgodbe iz drugih dežel. Ep je bil opremljen z risbami večine ozvezdij, o katerih pripovedujejo zgodbice. V tej knjigi je tudi pojasnil ozvezdje, oz kaj predstavlja, žival, ptico ali osebo. 

Včasih ne potrebujemo dosti domišljije, da ugotovimo, kaj naj bi predstavljale zvezde ozvezdja. Za večino ozvezdij pa potrebujemo neskončno veliko domišljije, da si predstavljamo žival, ptico ali človeka, ki so si ga zamišljali stari sestavljavci ozvezdij. Morda pa niti niso mislili, da naj bi kako ozvezdje spominjalo na žival ali osebo, po kateri so ga imenovali, ampak so hoteli ustvariti le nekakšno slavnostno nebesno dvorano, kamor bi njihove najljubše živali in pomembne junake postavili na varno in častno mesto, da bi jih slavili, tako kot mi postavljamo in slavimo kipe znanih ljudi na javnih mestih. To, da se zvezde vsako leto ob enakem času vračajo na isto mesto neba in da se gibljejo po določenih zakonitostih tudi med dnevom, je bilo najbrž najpomembnejše spoznanje ljudi davnih časov, ko so zapustili jame in nomadsko življenje, ter se preselili v skupnosti, da bi obdelovali zemljo in skrbeli za čredo. Na podlagi opazovanj so spoznali, da v določenem času leta prihajajo značilne skupine zvezd na nebo pred vzidem Sonca. Na ta način so lahko sledili spremembam letnih časov: vedeli so, kdaj pride pomlad in so začeli sejati; čez nekaj mesecev je bila že jesen in so morali pospraviti pridelek. Tako je nastal koledar, ki je tudi opozarjal na obdobja dežja in neviht, ko - je bilo zelo nevarno pluti z ladjami tistega časa. 

Ko so ljudje že uporabljali zvezde za koledar, se je pokazalo, da se je zelo težko naučiti in zapomniti posamezne zvezde ter jih spremljati. Da bi to poenostavili, so jih uredili v prepoznavne zvezdne skupine, geometrijske oblike (trikotnik ali štirikotnik), razne slike (podobe, figure), ki bi z malo domišljije predstavljale znane domače živali ali pa tiste, pred katerimi so morali varovati svoje črede ali se proti njimi boriti, podobe njihovih junakov (herojev), katerih velika dejanja so slavili v pesmih in legendah. 

V davnini so ljudje hodili zgodaj spat in so zgodaj vstajali. Doma zvečer niso prižgali luči s pritiskom na stikalo in tudi niso imeli televizije, da bi si krajšali večerne ure. Ko je padla tema, so odšli spat. Zjutraj pa so vstali, kakor hitro je bilo dovolj svetlo za gibanje in za delo. Ponekod na kmetih je tako še danes. Ker so vstajali, preden je sonce zbrisalo zadnje zvezde z neba, so lahko opazili, kdaj se prvič v letu kaka zvezda ali skupina zvezd pojavi nizko nad vzhodnim delom obzorja. Približno od 4000 do 2000 pred našim štetjem je prvo zgodnje jutranje prikazovanje slavne zvezdne kopice Plejad (Gostosevcev) napovedovalo, da se bo kmalu začela pomlad. Poletje se je začelo, ko se je' prvič prikazalo ozvezdje Leva s svetlim ­ Regulom. Jesen so pričakovali s prihodom Antaresa in njegovih spremljevalnih zvezd Škorpijona na jutranjem vzhodnem delu neba. Zimske nevihte pa so se začele kmalu po tem, ko so lahko na vzhodu videli Vodnarja z ogromnim vedrom, obrnjenim navzdol, da je lahko zlival neskončne slapove vode.

O zodiaku 

Ozvezdja živalskega pasu ali zodiaka, torej ozvezdja, ki ležijo ob Sončevi navidezni letni poti (ekliptiki), so ljudje poznali že od zdavnaj. Današnja imena smo prevzeli od starih Grkov. Tudi ti se jih niso izmislili sami, večino so jih prevzeli oziroma prevedli iz babilonščine. Verjetno imena izhajajo še iz sumerskih časov (drugo tisočletje pred našim štetjem). 

Za nekatera imena ozvezdij zodiaka lahko najdemo njihov smiselni pomen. Pomisliti je treba, da so jih ljudje opisali v tistem letnem času, ko se je Sonce navidezno premikalo v teh ozvezdjih. Pri tem moramo nujno upoštevati še premikanje pomladišča ali točke Gama vzdolž ekliptike. Ta je namreč odločilna za začetek pomladi. Ko pride pri svojem navideznem letnem gibanju Sonce v to točko, je spomladansko enakonočje, začne se pomlad (okoli 21.3.). V času babilonskih in grških astronomov je bila ta točka še v ozvezdju Oven, približno v 2. stoletju našega štetja se je premaknila v ozvezdje Ribi, v bližnji prihodnosti pa bo kmalu vstopila v ozvezdje Vodnar. 

Včasih vzbuja pozornost povezava med imeni določenih ozvezdij in letnimi časi. Tako je npr. z ozvezdjem Devica. Na slikah tega ozvezdja je večinoma prikazana ženska, ki drži klas. V letnem času,  ko je Sonce v ozvezdju Device, je to čas žetve. Podobno velja za Bika. Sonce je v ozvezdju Bika spomladi, torej v času setve. Povezavo najdemo tudi med ozvezdji Kozorog, Vodnar in Ribi. Kozorog je bil prvotno morska žival, potem riba in potem koza. Na njegovem delu zodiaka si sledijo tri zaporedna ozvezdja, vsa povezana z vodo. Ko seje Sonce premikalo v teh ozvezdjih, je bila v tistih časih v Mezopotamiji deževna doba. Tehtnico so pojmovali kot simbol enakosti. V antičnih časih je bilo Sonce v začetku jeseni v ozvezdju Tehtnica in v tem letnem času sta res dan in noč enako dolga.

V ozvezdju Rak je bilo Sonce, ko se je njegova opoldanska višina začela manjšati (verjetno niste še opazili, da leze rak vedno nazaj :)), v ozvezdju Kozorog pa, ko se je njegova opoldanska višina začela večati (morska koza pleza gor).

Pri ostalih ozvezdjih so povezave s Sončevo potjo slabše ali pa jih sploh ni. Tako je ozvezdje Dvojčka povezano s sago o dveh bratih dvojčkih, Kastorju in Poluksu. V njej je Kastor umrljiv, njegov brat pa ne. Toda to je zgodba iz poznejših časov. Ozvezdje je bilo znano že Babiloncem in je nosilo ime Dvojčka. Grki so ga preprosto prevzeli in ga spet poimenovali tako. Prvotna Dvojčka vsekakor nista tista iz grškega mita, kljub temu je ime ozvezdja ostalo. Posebej se je ohranilo zato, ker sta tam dve svetli zvezdi, predstavljeni kot glavi oseb - podob, danes imenovanih Kastor in Poluks.

Glavna kroga na nebesni krogli, ekliptike in nebesni ekvator, se presekata v dveh diametralno nasprotnih točkah: v pomladišču Ovna (točki Gama ali točki spomladanskega enakonočja) in jesenišču  (točki Omega ali točki jesenskega enakonočja). Ko pride sonce pri svojem navideznem letnem gibanju v pomladišče, je spomladansko enakonočje in se začne pomlad (okoli 21.3), ko pride v jesenišče, pa je jesensko enakonočje in se začne jesen ( okoli 21. 9.).

(vir: Zvezdni miti in legende, avtorja: Marijan in Stana Prosen)

Naslednja tema >>>  Zbrani odgovori na zanimiva vprašanje astrologije