Večina starih narodov so imeli Sončeve mrke kot pojav nadnaravnosti, kar je bil razlog, da so se jih bali. Opazovali so jih, ker so mislili, da so predznaki nesreč in katastrof.  Njihova vraževernost je šla tako daleč, da je večina ljudi verjelo v to, da nad temi mrki vladajo sovražni demoni.  

Druga predirljiva legenda o mrkih pripoveduje o ljudeh, ki  so mislili, da je mrk neviden zmaj ali demon, ki pogoltne sonce med mrkom. Veliko kultur je razvilo babjeverstvo o tem kako preprečiti posledice mrka. Kitajci so ob Sončevem mrku začeli na glas kričati, ropotati in delali so grozen direndaj, tako da so npr. udarjali na velike bobne ali kotle, ali pa so streljali puščice v nebo, da bi s tem splašili pošastnega zmaja, ki je ogrožal njihovo sonce. Na Japonskem so začeli pokrivati vodnjake, iz katerih so črpali pitno vodo, da bi te varovali pred zastrupitvijo, ki jo prinaša zatemnjeno nebo. V Indiji so se ljudje potapljali v vodi do vratu, ker so mislili, da lahko s takim častnim obredom pomagajo Soncu in Luni braniti proti požrešnemu zmaju. In tudi še v zadnjem stoletju, je kitajska kraljevska mornarica odstrelila slovesne topovske strele med mrkom, da bi s tem prestrašili zmaja.

Ti usodno pomenljivi pogledi na mrke pa niso bili edini. Na Tahitiju so mrke tolmačili kot ljubimkanje med Soncem in Luno. Še danes verjamejo Eskimi, Aleuti in Tlingiti arktične Amerike, da pokaže mrk božansko usodo – Sonce in Luna zapustita začasno svoje mesto na nebu, da bi preverjala ali poteka na Zemlji vse tako kot bi morali biti.

Tako lahko beremo v knjigi "Entretiens sur la pluralité des mondes" francoskega avtorja Bernarda Le Bovier de Fontenelle, ki je izšla leta 1761 v Londonu, da verjame ljudstvo vzhodne Indije v to, da ogroža Sonce ob Sončevem mrku zlobna pošast.  Leta 1654, torej pred dobrimi 350 let, so se ljudje v Parizu tako zelo bali mrkov, da so bežali v cerkev, pripoveduje Francois Arago. Bilo je tako polno, da so duhovniki bili prisiljeni lagati – izjavili so, da se bo Sončev mrki pojavil šele 14 dni kasneje. 

Tudi Kelti so zelo natančno opazovali mrke in ugotovili, da se ponavljajo z določeno rednostjo. Zaradi tega so jih vnaprej izračunali. Astronom Dr. G. S. Hawkins je na podlagi ukvarjanja z angleškim kamnitim krogom Stonehenge in Avebury prišel do zaključka, da so 1500 pr. Kr. nekateri duhovniki, strokovnjaki za zvezde, izračunali in napovedali mrke s pomočjo teh znamenitih monolitov.

Iz do sedaj povedanega, je razvidno, da so se ljudstva mrkov izredno bali. Tako so povezovali Lunin mrk za napoved lakote in naravnih katastrofah, Sončevi mrkiviniedice mrka. Kitajci so ob s pa naj bi škodovalo ljudstvu. Poleg tega je bil Sončev mrk vedno slabo znamenje za težke čase vladarjev in s tem dežele.

V Babilonu in pri Majah so duhovniki izračunali vnaprej termin mrkov tako, da so opazovali širino Lune tik pred mlajem. Nekatere kulture so darovale pri nastanku mrka človeška žrtva, da bi se s tem obvarovale pred domnevnimi škodljivimi učinki te sončne igre na nebu. Tako sta v 7. st. pr. Kr  v Akadah smela namesto pravega vladarja vladati deželo nadomesti vladni par za 100 dni – na koncu so jih darovali. Tudi rimski vladarji so poskusili uiti mrkom, tako da so dali ukaz za umor vodilnih državnih oseb. Seveda je bil tako tudi izredno dobra prilika, da so znebili sovražnikov, konkurentov in ne-simpatizerjev. 

Torej če gledamo nazaj na tako zgodovino mrkov, ki še poleg tega iz zgodovinskega vidika ni tako rekoč stara, in ki temelji na tematiko mrkov, se ne smemo čuditi, da nekateri danes mrke še vedno povezujejo z negativnim in temnimi dogodki in učinki.  Vendar se pa ob prebiranju literature o mrkih in raziskav o mrkih pokaže popolnoma nov vidik o mrkih – namreč ta, da ne prinašajo le negativne novice, ampak tudi zelo pozitivne.

ť Mrki v zgodovini

Danes imamo zelo dobre metode za izračun mrkov in možnost pridobitve zelo natančnih časovnih podatkov o mrkih. Na podlagi dejstva, da so začeli zgodovino zapisovati šele leta 747 pred našim štetjem, obstaja za raziskavo mrkov nekaj zapiskov, ki zelo dobro opisujejo mrke. Sicer je trenutno stanje glede časovne določitve teh zgodovinskih mrkov sporna, kajti ugotovljeno je bilo v Angliji in v Nemčiji, da so zgodovinarji prilagajali nekatere mrke zgodovini. Ponekod je bilo možno ugotoviti zaradi današnje visoke stopnje znanosti in zmogljivosti neskladnosti časovnih zgodovinskih podatkov, ko naj bi se šlo za prilagajanje le za nekaj ur.  Najbolj natančne podatke in raziskave imamo od Ptolomeja, ki se je posvetil tej temi v delu ťAlmagestŤ. V njem je raziskoval pogoje za nastanek mrkov. Šele Johannesu Keplerju je uspelo dobiti zadovoljive raziskave z ťmetodo projekcijeŤ, ki jih je natančneje opisal v ťTabulae rudolphinaeŤ (Ulm, 1627). Te je nato še bolj izpilil John Flamsteed v "Doctrine of the sphere". Knjigi ťO mrkihŤ se imamo zahvaliti Claudiji von Schierstedtu, ena od pomembnih astroloških strokovnjakov za napovedovanje mrkov.

Ampak nazaj k zgodovini zapisovanja mrkov.  Najbolj znan avtor o mrkih, Bryan Brewer, pripoveduje v  njegovem delu, da je ljudstvo iz Stonehenga, Babilonije in Egipta imelo vsak zase svoj poseben sistem za raziskovanje mrkov, med njimi je le Babiloncem uspelo ugotoviti, da se pojavljajo mrki periodično.  S tem odkritjem ciklusa pa se je začelo zgodovinsko časovno raziskovanje dogodkov, ki je nekaj časa izredno pritegnilo zgodovinarje. S pomočjo Sončevih mrkov, so menili, da bi bilo možno natančno datirati pretekle dogodke, posebno naravne katastrofe in znamenite pripetljaje, kot npr. kronanje vladarjev. Po navadi ni bilo nobenega natančnega "opozorila" nato, kdaj se je zgodilo to, kar je bilo zapisano. Če pa je že bil mrk opisan v zapiskih, so ga lahko primerjali z ustreznim mrkom, za katerega so vedeli, da se je zgodil v tistem času in na tistem omenjenem mestu. Če je bil le en mrk, ki je ustrezal opisu, so tako lahko datum dohodka bolj natančno določili. Temu dejanju je nato sledilo popravljanje mnogih zgodovinskih kronik, ali pa so jih primerjali s to metodo, ki se je končalo s časovnim datiranjem dogodkov zapisanih v ťSvetem pismuŤ. 

Najbolj zanimivi odlomki iz zgodovinskih in literarnih zapiskov omenjajo povezavo med mrki in potresi. Grški zgodovinar Tucidides omenja v opisu ťPeloponeške vojneŤ, da se potresi zgodijo večkrat ob Sončevih mrkih." V tem delu najdemo naslednjo besedilo.Ť "...bil je Sončev mrk v času mlaja in pred tem je v istem mesecu bil potres..." Grški pisatelj Plegon opisuje naslednje dogodke: ťV četrtem letu po 202. olimpijadi je bil Sončev mrk večji kakor katerikoli prej, in v šesti uri tega dne je postala noč. Videli smo naenkrat zvezde na nebu in veliki potres je izbruhnil v Bitiniji in uničil največ del Nicaea...Ť Čudno je le to, da očitno ta naključja držijo.
 

Izreden hud potres 16. september 1978 v Iranu je ubil 25.000 ljudi. Pojavil se je točno 3 in pol ure pred popolnim Luninim mrkom. K vsem tem naj omenim, da poskušajo še vedno astrologi in znanstveniki odkriti, kako bi se dalo pravočasno opozoriti na take dogodke.
 

Najbolj smešen dogodek, ki je povezan z mrkom, pripoveduje srednjeveški zgodovinar Roger of Wendover. Zgodaj zjutraj 14. maja 1230 se je pojavil mrk: "...in postalo je tako temno, da so morali delavci prekiniti komaj začeto jutranjo delo. Zapustili so delovno mesto in odšli nazaj spat; ampak čez eno uro je na njihovo presenečenje Sonce zopet sijalo kot po navadi. Z začudenimi obrazi so odšli ponovno na delo." Ta smešen dogodek je bil seveda v času srednjega veka, ko ljudem pojav mrkov še ni bil tako jasen, kot nam je danes.

Glej tudi:

- Sončevi mrki in vraževernost - zgodovinski pogled na vedenje človeštva

- Naključne igre Sonca in lune

- Kako nastane mrk in kakšne vrste mrke poznamo

- Ljudje je že od nekdaj zanimalo, kaj se bo zgodilo ob mrku.

- Mrki in pogled na natalno karto

- Mrki in pogled na natalno karto - 2.del

- Termini preteklih in naslednjih mrkov