|
Vesolje ni nič drugega
kakor velika praznina, tu in tam posejana z zvezdami, ki se jih včasih zbere
v kopico neznansko veliko. Vmes so oblaki plinov in prahu. Eden takih
velikanskih kozmičnih oblakov se je pred več kot petimi milijardami let
začel krčiti sam vase in rodilo se je Sonce s svojimi spremljevalci planeti.
Zemeljska obla, sprva le žareča magma, se je počasi ohlajala in strjevala.
Dolgo milijardo let je temu kamnitemu in vodnemu svetu kraljevala sama snov.
Potem pa se je v obliki molekule, komajda drugačne od negibne snovi,
pojavilo življenje v najbrž brezbrežnem morju, se množilo, prilagajalo,
razvijalo, čedalje bolj zapletalo in se nazadnje razraslo po celinah, ki so
pogledale iz vode.
Ob koncu terciarja, zadnje
geološke dobe pred zdajšnje, je dobila Zemlja že takšno podobo, kakršno
vidimo zdaj: enaka je bila njena geografija, enako rastlinstvo in tudi
živalstvo, zevala pa je še velika praznina: manjkal je človek. Po mnenju
paleontologov pa ga je že bilo mogoče slutiti, in sicer v rasi štirinožnih
bitij, ki jih bo treba šele odkriti.
Pred poldrugim milijonom
let se je človek s pomočjo še ne povsem pojasnjenega dogajanja v njegovi
hrbtenici, ki se mu je zravnala, postavil pokonci. Tako je človek edini
danes živeči rod (Home z edino vrsto (Homo sapiens) iz družine Hominidae),
ki hodi že milijon in pol let zravnano in milijon in pol let že dviga
pogled k nebu. Tisoče in tisoče stoletij je v popolni tihoti molčal,
zapustil pa je le malo sledov svoje tehnične dejavnosti, ki zahteva
inteligenco: klesan prod, kresila, strgala in drgala; o njegovi duhovni
dejavnosti pa ne govori prav nobena materialna sled.
Ob koncu dobe rezanega
kamna pa se nenadoma pojavijo dokazi človekovega razmišljanja: kost,
okrašena s koščkom rdeče okre, kroglice iz apnenca z vdelanimi koščki
kremena ali kosti, prvi kamni z vrezanimi znamenji, prvi poskusi kiparjenja,
prvi nagrobniki - vse to so njegovi dokazi in na prvih klesanih kamnih
vidimo skupine zvezd, ozvezdja.
Človekovo pozornost so kaj hitro pritegnili
veliki astronomski pojavi, najprej seveda najočitnejši: menjavanje dneva in
noči. Veliko prej, kot je znal pisati, je človek poznal Lunine mene in je na
njihovi podlagi sestavil prve koledarje; spoznal je vsakdanje krožno in
zmeraj enako premikanje zvezd, ki vsako noč pripelje na nebo ozvezdja stalno
enakih oblik; zaznal je redno vračanje letnih časov. Najbrž je preučevanje
neba že v prazgodovini usmerilo njegovo razmišljanje na dve plati: v
raziskovanje nepreklicnih naravnih zakonov, ki se nikjer ne kažejo tako
očitno kakor na nebu, in v skušnjavo, da bi v njemu popolnoma nedostopno
nebo naselil nadnaravna in vsemogočna bitja.
Hitro je tudi ugotovil, da je med nekaterimi
pojavi na nebu in zemlji povezava; v srednjih zemljepisnih širinah zlasti
med letnimi časi in potovanjem Sonca skozi živalski krog ali med Luninimi
menami in višino plime. To ga je že peljalo k načelu vzročnosti, posledici
njegove nesmotrne uporabe pa sta bili kopica naivnih verovanj in
astrologija.
Red in nered sta nasprotji, ki ju najdemo
tako v učeni znanosti o nebu kakor v ljudskih verovanjih. Ob velikih, redno
ponavljajočih se astronomskih pojavih se dogajajo tudi izredne in marsikdaj
kar pretresljive stvari, na primer Sončevi in Lunini mrki, kometi in
utrinki. Ker kometi, ki povzročajo nered na nebu, vsekakor spadajo v nižje
plasti ozračja, te pa so komaj za spoznanje više od tistih, v katerih se
kuhajo neurja in rojevajo vetrovi; nikakor pa ne v najvišje, kjer se v
skladu z večnimi zakoni gibljejo zvezde. Nebo je zanj postal zakon, bog in
okras.
Človekova domišljija in razum ustvarjata nebo
s tisoč obrazi - od trenutka, ko je človek dvignil pogled k nebu, pa do
decembrskih noči leta 1609, najlepših noči astronomije, ko je Galilej kot
prvi znanstvenik naravnal daljnogled k zvezdam, so bili vsi ljudje pred
nebom enaki. |
|

Vsi so si lahko pomagali le s svojimi očmi in
razumom. Toda eni so se s svojim v nebo uprtim pogledom prikopali do
znanosti, ki so jo pojmovali kot eksaktno, še preden so to zmogli dokazati,
in so ji naredili prostor takoj za matematiko, drugi pa do mitov, ki so se
marsikdaj izrodili v legende, pravljice in folklorne običaje; tretji so iz
opazovanj izpeljali empirične zakone, koristno poljedelstvo, plovbo in
napovedovanje vremena; bili so tudi taki, ki so ob tem le prijetno
sanjarili. Vsi pa so si obogatili domišljijo in se približali nebu. Ko
človek opazuje nebeški svod, razmišlja predvsem o sebi in zato vsi miti o
nastanku sveta govorijo predvsem o človeku. Kakor jetniki sčasoma uzrejo v
plesnivih madežih na stenah celice podobe ljubljenih bitij, je Plinij
prepoznal na nebu Medveda, Bika, Perzeja, Severno krono in Bereničin koder;
ni mu šlo v glavo, kako morejo nekateri videti v najvišjem krogu neba gladko
površino, ko pa so vdelane vanj podobe vseh živali in vseh stvari na zemlji.
Tu ne bomo opisovali učene znanosti o nebu in
tudi ne omenjali prvih njenih jecljavih poskusov in razvoja, temveč bomo
prikazali, kaj so si ljudje predstavljali o nebu in pojavih na njem v
folkloro torej. Vsakogar, ki stopi na njeno ozemlje, preseneti in celo zmede
obilica vraž, obredov in starodavnih zgodb. Kljub temu za navideznimi
neskladji in celo nasprotji nemalokrat zaznamo rdečo nit, neko povezavo in
celo razlago. Opažamo podobe in simbole, ki nam dajo slutiti neki daljni
skupni izvor. Treba bo odriniti slonokoščena vrata, za katerimi dremljejo
nakopičene podobe, simboli in miti, ki jih je odkritje neba in velikih
naravnih sil premešalo na dnu človeškega spomina To izročilo je včasih tako
neskladno, da ga skoraj ni mogoče razumeti; res so sistemi simbolov zelo
zamegljeni in se lahko opravičeno vprašamo ali bodo sploh kdaj povsem
prosojni; res je v bistvu mitov trdo jedro, ki se upira vsakršnemu
razumskemu razčlenjevanju; toda tiste podobe, ki so enim in drugim vir
navdiha in čustev, veliko povedo naši domišljiji še danes. Miti se ohranjajo
zaradi podob, ki jih vsebujejo Miti se prav zaradi svojih podob upirajo vsem
napadom, ki jih doživljajo.
Glej tudi:
Zakaj se prvo srečanje z astrologijo ljudem
ponesrečiš
Kdo danes sploh še verjame v astrologijo?
Kaj pravijo kritiki o astrologiji
Česar astrologijo ne pove
Kaj je možno odkriti z astrologijo
Kako je lahko astrologija preživela do danes
Astrologija in poskus definicije
Astrološke zanimivosti po svetu
Astrološke veje
Zgodovina astrologije
O poklicu astrolog
Opis ozvezdja in zodiaka
Zbrani odgovori na zanimiva vprašanja v zvezi z
astrologijo |