Ob koncu terciarja, zadnje geološke dobe pred zdajšnje, je dobila Zemlja že takšno podobo, kakršno vidimo zdaj: enaka je bila njena geografija, enako rastlinstvo in tudi živalstvo, zevala pa je še velika praznina: manjkal je človek. Po mnenju paleontologov pa ga je že bilo mogoče slutiti, in sicer v rasi štirinožnih bitij, ki jih bo treba šele odkriti.

Pred poldrugim milijonom let se je človek s pomočjo še ne povsem pojasnjenega dogajanja v njegovi hrbtenici, ki se mu je zravnala, postavil pokonci. Tako je človek edini danes živeči rod (Home z edino vrsto (Homo sapiens) iz družine Hominidae), ki  hodi že milijon in pol let zravnano in milijon in pol let že dviga pogled k nebu. Tisoče in tisoče stoletij je v popolni tihoti molčal, zapustil pa je le malo sledov svoje tehnične dejavnosti, ki zahteva inteligenco: klesan prod, kresila, strgala in drgala; o njegovi duhovni dejavnosti pa ne govori prav nobena materialna sled. Ob koncu dobe rezanega kamna pa se nenadoma pojavijo dokazi človekovega razmišljanja: kost, okrašena s koščkom rdeče okre, kroglice iz apnenca z vdelanimi koščki kremena ali kosti, prvi kamni z vrezanimi znamenji, prvi poskusi kiparjenja, prvi nagrobniki - vse to so njegovi dokazi in na prvih klesanih kamnih vidimo skupine zvezd, ozvezdja.

Človekovo pozornost so kaj hitro pritegnili veliki astronomski pojavi, najprej seveda najočitnejši: menjavanje dneva in noči. Veliko prej, kot je znal pisati, je človek poznal Lunine mene in je na njihovi podlagi sestavil prve koledarje; spoznal je vsakdanje krožno in zmeraj enako premikanje zvezd, ki vsako noč pripelje na nebo ozvezdja stalno enakih oblik; zaznal je redno vračanje letnih časov. Najbrž je preučevanje neba že v prazgodovini usmerilo njegovo razmišljanje na dve plati: v raziskovanje nepreklicnih naravnih zakonov, ki se nikjer ne kažejo tako očitno kakor na nebu, in v skušnjavo, da bi v njemu popolnoma nedostopno nebo naselil nadnaravna in vsemogočna bitja.

Hitro je tudi ugotovil, da je med nekaterimi pojavi na nebu in zemlji povezava; v srednjih zemljepisnih širinah zlasti med letnimi časi in potovanjem Sonca skozi živalski krog ali med Luninimi menami in višino plime. To ga je že peljalo k načelu vzročnosti, posledici njegove nesmotrne uporabe pa sta bili kopica naivnih verovanj in astrologija.

Red in nered sta nasprotji, ki ju najdemo tako v učeni znanosti o nebu kakor v ljudskih verovanjih. Ob velikih, redno ponavljajočih se astronomskih pojavih se dogajajo tudi izredne in marsikdaj kar pretresljive stvari, na primer Sončevi in Lunini mrki, kometi in utrinki. Ker kometi, ki povzročajo nered na nebu, vsekakor spadajo v nižje plasti ozračja, te pa so komaj za spoznanje više od tistih, v katerih se kuhajo neurja in rojevajo vetrovi; nikakor pa ne v najvišje, kjer se v skladu z večnimi zakoni gibljejo zvezde. Nebo je zanj postal zakon, bog in okras. Človekova domišljija in razum ustvarjata nebo s tisoč obrazi - od trenutka, ko je človek dvignil pogled k nebu, pa do decembrskih noči leta 1609, najlepših noči astronomije, ko je Galilej kot prvi znanstvenik naravnal daljnogled k zvezdam, so bili vsi ljudje pred nebom enaki. Vsi so si lahko pomagali le s svojimi očmi in razumom. Toda eni so se s svojim v nebo uprtim pogledom prikopali do znanosti, ki so jo pojmovali kot eksaktno, še preden so to zmogli dokazati, in so ji naredili prostor takoj za matematiko, drugi pa do mitov, ki so se marsikdaj izrodili v legende, pravljice in folklorne običaje; tretji so iz opazovanj izpeljali empirične zakone, koristno poljedelstvo, plovbo in napovedovanje vremena; bili so tudi taki, ki so ob tem le prijetno sanjarili. Vsi pa so si obogatili domišljijo in se približali nebu. Ko človek opazuje nebeški svod, razmišlja predvsem o sebi in zato vsi miti o nastanku sveta govorijo predvsem o človeku. Kakor jetniki sčasoma uzrejo v plesnivih madežih na stenah celice podobe ljubljenih bitij, je Plinij prepoznal na nebu Medveda, Bika, Perzeja, Severno krono in Bereničin koder; ni mu šlo v glavo, kako morejo nekateri videti v najvišjem krogu neba gladko površino, ko pa so vdelane vanj podobe vseh živali in vseh stvari na zemlji.

Tu ne bomo opisovali učene znanosti o nebu in tudi ne omenjali prvih njenih jecljavih poskusov in razvoja, temveč bomo prikazali, kaj so si ljudje predstavljali o nebu in pojavih na njem – v folkloro torej. Vsakogar, ki stopi na njeno ozemlje, preseneti in celo zmede obilica vraž, obredov in starodavnih zgodb. Kljub temu za navideznimi neskladji in celo nasprotji nemalokrat zaznamo rdečo nit, neko povezavo in celo razlago. Opažamo podobe in simbole, ki nam dajo slutiti neki daljni skupni izvor. Treba bo odriniti slonokoščena vrata, za katerimi dremljejo nakopičene podobe, simboli in miti, ki jih je odkritje neba in velikih naravnih sil premešalo na dnu človeškega spomina  To izročilo je včasih tako neskladno, da ga skoraj ni mogoče razumeti; res so sistemi simbolov zelo zamegljeni in se lahko opravičeno vprašamo ali bodo sploh kdaj povsem prosojni; res je v bistvu mitov trdo jedro, ki se upira vsakršnemu razumskemu razčlenjevanju; toda tiste podobe, ki so enim in drugim vir navdiha in čustev, veliko povedo naši domišljiji še danes. Miti se ohranjajo zaradi podob, ki jih vsebujejo Miti se prav zaradi svojih podob upirajo vsem napadom, ki jih doživljajo.

Glej tudi:

ť Zakaj se prvo srečanje z astrologijo ljudem ponesreči?

ť Kdo danes sploh še verjame v astrologijo?

ť Kaj pravijo kritiki o astrologiji?

ť Česar astrologijo ne pove.

ť Kaj je možno odkriti z astrologijo?

ť Kako je lahko astrologija preživela do danes?

ť Astrologija in poskus definicije

ť Astrološke zanimivosti po svetu

ť Astrološke veje

ť Zgodovina astrologije

ť O poklicu astrolog

ť Opis ozvezdja in zodiaka

ť Zbrani odgovori na zanimiva vprašanja v zvezi z astrologijo